Usmeritve Doma Janeza Krstnika za zaposlene

Zaposleni v Domu Janeza Krstnika naj bi k delu pristopali tako, kot da je ustanova naša osebna last, do cenjenih stanovalcev pa gojili prijazen, pozoren in topel odnos, kot da ravnamo s svojimi starši. Zaposleni naj bi v sebi nosili zavedanje, da je sleherni dan lahko naš poslednji dan, zato je škoda izpustiti priložnosti za opravljanje dobrih del.
Na vsak dogodek, na vsako stvar naj bi se potrudili pogledati z več vidikov, ne le s svojega osebnega stališča. Poleg službe naj bi razvijali karitativnega duha prostovoljstva in zastonjskosti. Vsak delavec naj bi si osebno prizadeval za razgibano in poglobljeno duhovno življenje. Trudili naj bi se nositi bremena drug drugega.

Usmeritve za leto 2012

Pravičnost: varovati človekovo osebno prepričanje, ki ga nihče ne sme ovirati.
Preprostost: predanost Bogu in njegovim skrivnostim in se učiti biti skromen.
Preudarnost: znati razlikovati pomembne stvari od manj pomembnih.

Usmeritve za leto 2013

Odpuščanje: Na čem je temeljna zahteva in potreba po medsebojnem odpuščanju? Človek je dolžnik, ki mu Bog s svojim odpuščanjem, dolgove odpusti. To odpuščanje je tako močno, da Bog greha preprosto več ne vidi, kakor da bi bil vržen za njegov hrbet. Greh je izbrisan, odvzet, uničen. Tako mora človek, kakor prosi odpuščanja od Boga, tudi sam odpuščati. Na napake drug drugega opozarjamo, vendar zaradi tega nismo užaljeni. Užaljenost je znamenje napuha. Odpuščanje človeka je pogoj, da tudi njemu Bog odpusti. Potrebno je neprestano odpuščati.
Strpnost: Temelji na zakonitosti pluralizma v mislih in težnjah, na ponižnosti pred bližnjim, na ljubezni in spoštovanju do bližnjega, na upoštevanju njegove vesti, ki je nikoli ne sme izdati, na prepričanju, da z nasiljem ni mogoče doseči nič iskrenega, da bi bilo nemoralno siliti drugega h kakršnikoli lažni zunanji drži.
Zaupanje v Boga: Človek potrebuje nekoga, na kogar se sme opreti, nanj računati, se h komu zateči: da ga ne ohromi tesnoba, da vztraja kljub vsem preizkušnjam; da ne popusti v teženju k ciljem, ki bi jih rad uresničil, mu je potrebno zaupanje v Boga.
Zaupanje v Boga je potrebno, ker je vse, na nebu in na zemlji, njegovo delo. Človek ima poslanstvo, da vsemu gospoduje. Človek, ki zaupa, postane zvesti pričevalec, v preizkušnjah izkuša, da je vse dobro, kar ga je zadelo.

Usmeritve za leto 2014

Hvaležnost, da imam zaposlitev: V časih, ki jih doživljamo, je veliko ljudi, ki bi radi delali, pa ne najdejo zaposlitve. Res je, da se za zelo vestnega in pridnega človeka hitro najde kakšno mesto, vendar niso povsod podani dobri pogoji za uspešno in zadovoljno delo. Naj se naša hvaležnost, da imamo lepo delo, kaže v vseh oblikah storitev in medsebojni odgovornosti.
Pripadnost/lojalnost/ ustanovi in vodstvu: Iz prve usmeritve naravno sledi tudi pripadnost. Ta se kaže v mnogih najrazličnejših majhnih stvareh: odnos do inventarja, spoštovanje nadrejenih, točnost in vestnost pri delu, spoštovanje sodelavcev, stanovalcev, svojcev, družabnikov in drugih.
Izbira, da bo skupni interes pred osebnim interesom: Iz prvih dveh usmeritev izhaja tretja. Osebni interes postaviti v službo skupnemu interesu se pokaže predvsem v mejnih primerih: pravica drugega pred mojo osebno pravico, uspešnost drugega pred mojo osebno uspešnostjo, dobro zavoda pred mojim osebnim dobrim…

Usmeritve za leto 2015

Zmanjševati religiozno anemijo: Če smo pripravljeni dostojno opraviti svoj krščanski in človeški poklic, se moramo neprestano izobraževati in skrbeti za duhovno življenje tudi v osebnem in družinskem okolju. Poznati moramo Sveto pismo, poslanstvo kristjana v svetu, nauk Cerkve… Priložnosti za to je veliko, le zanimati se moramo.
Duhovno vagabundstvo: Naši sodobniki iščejo druge duhovnosti brez sidrišč, svoje evangeljske pa ne poznajo in se zanjo ne zanimajo. Zato ne poznajo svoje identitete. Vračajo se v stare herezije (npr. »Moram potrkati«), ki jih je krščanstvo že zdavnaj preseglo. Privlači jih New age, evangelija pa ne berejo. Zanimajmo se bolj in več za svoje korenine vere.
Kulturno opustošenje: Kultura, ki jo zdaj doživljamo in soustvarjamo, nam ni naklonjena. Jemlje nam čas, možnost za razmišljanje, zasipa nas s plastično – elektronsko embalažo muh enodnevnic in ni naklonjena lastnemu razmišljanju. Držati bi jo morali na distanci in imeti do nje zadržan odnos: manj elektronske manipulacije, manj nakupovanja, manj boja za prestiž…